Vem, da imate še veliko vprašanj in svojih situacij in tu sem, da skupaj pogledamo kako vam lahko pomagam.

NEHAJ KREIRATI ŽIVLJENJE IZ SVOJIH RAN je video, ki vam odpre oči, da bolj jasno vidite, kako se naše rane odražajo pozneje v odraslem življenju. In seveda, kako jih prenašamo naprej na otroke, dokler jih ne ozdravimo. Video je v slovenskem jeziku z angleškimi podnapisi.

KAJ PA STRANKE PRAVIJO

* Lejo mi je priporočila prijateljica, praprijateljica iz časa študentskih let, s katero sva šli skozi trdo temo in noro plesali po svetlobi. Samo po nekaj stavkih o življenju, ko sva se po dolgem času spet slišali, o težavah naše najmlajše v šoli, mi je rekla ... daj pokliči Lejo. Rabiš to. Verjemi. In verjela sem, se najavila na uvodno brezplačno srečanje. In ja, to je bilo to.

Pri Leji se počutim sprejeto, razumljeno in spodbujano. Ne čutim pritiska, da nekaj moram, spodbujana sem k iskanju odgovorov, notranjih potiskov in želja v sebi, ne zunaj sebe. In iz te sprejetosti, topline in pridobivanja samozavesti sem začela z malimi koraki in brez kritike sprejemati sebe, tako kot sem. V tej energiji samoljubezni in samosprejemanja se je tudi doma ustvarilo precej bolj prijetno vzdušje, kjer so vsi člani družine sprejeti kot so, kjer smo lahko iskreni, a prijazni, kjer ne predvidevamo, kjer veliko sprašujemo, kjer se ne obsojamo in ne jemljemo stvari osebo. S temi štirimi temeljnimi načeli življenja smo na novo postavili temelje naši družinski dinamiki. Seveda, da nam še kdaj spodleti, a se prijazno opomnimo in gremo naprej.

Med nama z možem je vzklila neka nova ljubezen in toplina, ki jo je prej vedno znova povozila nenehna kritika in nezadovoljstvo. Najin odnos je zacvetel, jaz sem se omehčala v svoji ženskosti in on je postal še bolj pokončen in zadovoljen moški, ki zelo rad poskrbi za nas vse.

Na koncu in ne najmanj pomembno pa je, da sem se začela v svojem telesu, s svojim umom, s svojo energijo počutiti res dobro. Sprejemam se. V želji po raziskovanju same sebe s toplino in ljubeznijo "razkopavam" po vzorcih, travmah, motnjah, slabih in dobrih izkušnjah in jih pospravljam na svoja mesta. Dovolim si biti, kar sem, sprejemam to, da sem v preteklosti ravnala najbolje, kar sem takrat znala in se odpiram v prihodnost z zaupanjem in ljubeznijo.

In ker sprejemam sebe in se imam rada točno tako kot sem, lahko to dam tudi tistim, ki jih imam rada. Težave moje mlajše hčere so postali izzivi, nekateri so s sprejemanjem zvodeneli, nekaterih sploh ne vidim več kot izzive, ampak so pač del nje in so sprejeti. Hči je precej bolj sproščena in ustvarjalna, tudi izzive precej lažje in mirno skomunicirava.

Kljub vsem tem čudovitim spremembam vem, da me čaka še dolga pot k sebi, a me ni več strah, saj imam nekoga ob sebi, ki me bo držal za roko, posvetil z baterijo, postavil pravo vprašanje, me opozoril na pravo stvar ... Z Lejo je življenje res precej lažje.

Nadja

*  S partnerjem in najino najstniško hčerko smo se pri Leji udeležili družinske terapije. Povod je bilo vse več prepiranja doma in čedalje bolj razdražljivo obnašanje hčerke, ki se je stopnjevalo do te mere, da sva posumila, da mora biti v ozadju nekaj več kot samo ‘’normalno najstniško’’ obnašanje. Do kar hudih kompulzivnih motenj.  Kasneje se je izkazalo, da je to posledica hude notranje stiske.

Več mesecev smo se z Lejo sestajali tedensko, vsak posebej. Zdaj, ko se je stanje občutno izboljšalo, se občasno še vedno sestanemo, da gradimo na nas še naprej.

Na terapijah smo predelovali naše trenutne težave in kako ravnati v konkretnih situacijah, hkrati pa smo pogledali tudi za nazaj, od kod bi lahko težave izvirale. Z Lejo se je lahko pogovarjati, brez zadržkov ji lahko zaupam vse svoje strahove, tudi hči se je pri njej hitro sprostila. Seveda ni bilo vedno lahko, vsaj meni se je zdelo, da je delo na sebi lahko kar težko in privleče na dan razna občutja. Leja me je na terapijah pripravila, da sem se res poglobila vase in začela razmišljati o stvareh, ki sem jih drugače ignorirala oz. potlačila. K temu so pripomogle tudi  domače naloge, ki smo jih dobili vsak posamezno in kot družina. Z vztrajnostjo in vajo se nam je tako spremenilo mišljenje, dojemanje sveta, vsak je dvignil svojo energijo in posledično se je izboljšalo tudi vzdušje v celotni družini. Zdaj funkcioniramo bolj umirjeno, več se pogovarjamo, bolj smo iskreni drug do drugega, več je objemov in smeha.

Zelo smo hvaležni Leji in priporočamo tudi drugim družinam v težavah, da se podajo na to pot

Barbara

* Najprej sem bil skeptičen, kot vsi moški. V kaj so me spravile te moje ženske. Potem sem že na prvem kovčingu ugotovil, da je Leja poseben človek. Nič ni bilo eterično, kar je zame kot moškega bilo res dobrodošlo. Dobil sem strukturirano utemeljeno razlago, ki me je kasneje vodila seveda tudi do mojih globin. Kasneje sem ugotovil, da je Leja začutila, da potrebujem malo bolj moški pristop, ker drugače bi se verjetno zapru in od tega ne bi bilo nič. Hitro sem ugotovil od kje izhajajo moja omejujoča prepričanja in moja nezmožnost upravljanja s svojo jezo. Od takrat sem naredil velike premike kar se v naši družini pozna predvsem smo postali bolj mirni, odprti in po novem izzive rešujemo čisto drugače kot smo jih prej. Otroci mi veliko bolj zaupajo in naši odnosi so postali veliko bolj globoki.

Gregor

OSEBNA IZPOVED IZ DNEVNIKA MOJE STRANKE

1. DEL

DOBRO, DOMA JE

Zbudim se. Odprem oči. Najprej mi misel šine ali je Tina, ta starejše hči, prišla domov. Zaspala sem. Bila sem utrujena. Ali je prav, da sem zaspala brez, da počakam, da slišim vrata, ko pride? Kaj pa če je ni bilo domov? Kaj bomo potem? Vstanem in odidem do sobe.
Počasi odprem vrata. Kljub kaosu, ki vlada v sobi, vidim, da se v postelji nekaj premakne. Dobro, doma je. Naša 17. letnica.

Sploh ne vem kdaj sva se tako odtujili. Ko razmišljam mi šinem misel….kaj pa če nikoli nisva imeli dobrega stika. Kaj če je bila to samo iluzija tistih prvih 10 let, ko je bila tako odvisna od mene, da je naredila vse kot sem jaz rekla in želela? Da sem to jemala za normalno in samoumevno? Sem sploh v resnici videla njo? Njo kot človeka? Njo s svojimi sanjami, razmišljanji in čustvovanji? Ali v resnici res poskrbimo za DOBER STIK z otrokom?

Ali čas kar beži in iz dneva v dan na nekem avtopilotu gledamo kako gre življenje mimo nas? In potem, ko nastopi najstniška doba in se »otroci« začnejo odcepljat od nas, se nam zdi, da nam zmanjkuje časa in včasih tudi zraka, ko ugotovimo, da svojih otrok sploh ne poznamo.

Ko sem prvič prišla k leji, sem bila zmedena in sploh nisem vedela kje naj začnem. Potem pa tisti Lejin stavek, ki mi še vedno na dnevni ravni odzvanja…. »Marjeta, to da sedaj skozi vlivate sebi občutek krivde, ne bo nobenemu pomagalo. Samo še več škode lahko naredite. Otroci vas čutijo. Otroci rabijo samo vas kot postavljeno mamo in žensko. In to ste sposobna narediti, če ne ne bi bila tu. Sposobna ste najti pravo sebe in potem posledično najti tudi ponovno svoje otroke.«

Hvaležnost me prevzame, ko se spomnim teh besed. Če ona verjame, da sem tega sposobna potem v tem trenutku moram verjet tudi jaz…..

Tino gledam z nežnostjo in zavedanjem, da v njej samo kriči ranjen otrok, ki hrepeni po ljubezni in sprejetosti.

Objamem jo, ona ostaja trda, pa vseeno mehkejša kot takrat, ko sem prvič prišla od Leje domov in jo po dolgem času objela. »Tina, rada te imam, samo zato, ker si« ji rečem in v tistem steče neka posebna energija. Energija sprejemanja in vdaje. Energija nove poti.

2. DEL

VČASIH JE POTREBNA SAMO PALAČINKA

Kje pa je ta mala, Neža? Aha zagledam jo na kavču, gleda risanke in seveda sproti še telefon. Kdaj nam je to ušlo iz rok? Verjetno nekje med tistim, ko smo samo malo ji dali telefon, da je mir in tem, da danes pa ja vsak 12 letnik že ima svoj drag telefon.

Kaj pa mi odrasli? Koliko pa mi preživimo časa na telefonu? Sploh se nismo zavedali, kdaj smo tudi samo začeli bežati v nek virtualni svet. Gledamo objave na FB ju ali instagramu in imamo lažno percepcijo, da imamo stik z ljudmi. Ampak to je samo iluzija, ki nam pobira dragoceni čas, ki bi ga v resnici lahko porabili za pristne stike in vzpostavitvijo vezi z ljudmi, ki so nam blizu. Lahko bi jih poklicali, povabili na kavo in se jim zazrli v oči. Takrat bi videli veliko več. Resnične informacije, ki jih ljudje ne delijo na fbju. Videli bi bolečino, ranjeno srce, žalost razhodov, sanje in upanje v prihodnost…… Vse to, če bi se v resnici povezali z ljudmi.

Leja pravi: » Marjeta, najprej je potrebno vzpostaviti stik s samim seboj, s tem otrokom, s to malo Marjetico, ki je v vas in čaka, da jo bo nekdo videl in sprejel. In to je sedaj vaša naloga. Vi sami sebi lahko date tisto, kar vam niso znali dati starši. Tako boste to potem lahko dajala tudi otrokom in ljubljenim ostalim«.

Grem do Neže in jo pogledam. Vidim njene zmedene oči , čaka da jo bom okregala, ker je na tv ju in telefon istočasno. Jaz pa se ji nasmejim in ji rečem : »ljubica moja, veš kaj, danes si želim, da skupaj za zajtrk pripraviva palačinke, res se veselim tvoje pomoči«.

Zmedena me nekaj trenutkov gleda, potem pa vrže telefon in ugasne televizijo, ter steče v kuhinjo.

Kako malo je v resnici potrebno, da se stvari drugače odvijejo. Ko zavestno izbiramo, ko ugasnemo avtopilota….

3. DEL

OTROCI SO NAŠ SVETILNIK

Medtem, ko se Neža rihta, še enkrat zbudim Tino in ji povem, da ji opravičila za šolo ne bom več pisala. Pa saj ona točno ve, da ji ga na koncu bom... Zakaj to počnem? Ker moji starši niso nikoli bili na moji strani? Pa ji resnično delam uslugo? Kako bi lahko zapeljala stvari drugače z njo---izgubi sva se...najin odnos ni OK... Kako lepo je bilo, ko je bila majhna in je naredila vsa kar sem rekla. Ali je bila to samo iluzija, ker je bila odvisna od mene in ni imela druge izbire. Lahko je izbrala navezanost in moje odobravanje, ker druga stran bi pomenila resnično njeno bit, ampak to je lahko v prvih parih letih življenja nevarno, ker če te starš ne odobrava in ljubi, lahko izgineš.

Pozabila sem kako je, ko si najstnik. Kako je cel svet proti tebi in te noben ne razume. Še sam sebe včasih težko razumeš. Naša zelo jasno pove, da ji stvari niso OK. Pove pa tudi, da ima sošolke, za katere bi starši rekli, da so super, pridne, tihe, ubogljive, se nič ne upirajo, vedno nalogo narejeno, vedno točne....kar naenkrat pa v šoli dobijo sporočilo, da kake od njih ni več med nami....

Ja najstništvo je res čas, ko se strinjamo s starši? Al je to čas, ko se od staršev trgamo in je normalo, da se upiramo? To sem že nekje brala....

"Ja najstništvo je čas, ko se otroci odtrgajo od nas" slišim Lejine besede. Aha torej sem res to že nekje slišala. Torej je OK, če najstnik kaže nestrinjanje in nam zaupa toliko, da jasno postavlja meje. 

"Kako se ti takrat počutiš Marjeta? Ker to kar čutiš, nima veze s Tino. To je nekaj tvojega. Ona ti samo postavlja ogledalo."....so Lejina vprašanja in stavki, ki mi kažejo pot do mojih odgovorov. Do mojih ran. In sedaj razumem malo bolje in je moj cilj vse jasnejši. Bolj se bom posvetila temu, kaj se dogaja v meni. Ker edino, kar v resnici lahko kontroliramo v življenju je to, kakšen je naš odziv na zunanjo situacijo. 

4. DEL

KDO IMA KRMILO?

Kje pa je Simon? Aha ja v kopalnici. Počne tisto, kar je njegovo edino jutranje opravilo. Da se zrihta za službo. Ja saj vem, tudi za to sem kriva sama. Cel čas se obnašam kot, da imam 3 otroke. A v resnici imam dva in moža, ki že zdavnaj ni več tisto, kar ta beseda predstavlja. Kdaj sem ratala taka? Od kdaj sem samo še policaj za šolo, da preprečim večje katastrofe, pri ta večji in nergač do moža, ki po mojih merilih nič ne naredi prav? Saj mu ni za zamerit, če ostaja do poznega v službi.

Včasih sva se imela lepo, tudi sexsala sem rada….sedaj pa je vse na točki, kar je nujno zlo in to je to. Grem pripravit zajtrk. Na hitro pojem, se oblečem, uredim, mož je že oddivjal, s telefonom v roki…seveda spet pozabil pozdraviti, ampak če dobro pomislim tudi jaz se včasih najraje ne bi pozdravila….

Kaj lahko naredim, da bo drugače. Želim imeti spet tisti občutek v želodcu, ko pomislim na Simona. Tisti prijeten občutek, ko sem komaj čakala, da ga vidim, ko pridem iz službe. Ko sem komaj čakala, da se me dotakne in mi nameni pomenljiv pogled…. Ja bila sva mlada ampak to ni izgovor. Nekje v meni še vedno tli ta ogenj.

»Marjeta, če razmišljaš o temu, kaj bi lahko spremenila, potem pomeni, da do moža še veliko čutiš. To pomeni, da si pripravljena pogledati, katere rane so v ozadju tega, kar čutiš, ko se ne počutiš OK z njim. Saj veš, da je to nekaj tvojega.« slišim Lejo, ki ponavlja in ponavlja kot papagaj…. Ja vem ponavlja zato, ker je pomembno, da si zapomnim…

In v nekem trenutku mi je kliknilo; Jaz sem tista, ki ima krmilo svojega življenja v rokah. Jaz sem tista, ki upravlja s svojim življenjem. Ko sem nehala kazati s prstom, sem prevzela nazaj svojo moč, ki mi je bila odtujena v otroštvu. Končno…..

Vem, da imate še veliko vprašanj in svojih situacij in tu sem, da skupaj pogledamo kako vam lahko pomagam.