Katera je prva misel, ki vam pade na pamet, ko svojega triletnika najdete na tleh v kuhinji, kako pretaka vodo iz ene posode v drugo, zraven so že razmočeni kosmiči in njegove že napol mokre plišaste igrače? Je vaša reakcija: Ojooojjjj, kaj počneš? Vse si zmočil! Pa igrače!!!!! Kosmiče bom morala vrči v smeti!!! In to vse z privzdignjenim glasom? In to vse stoje tako, da ste za več kot meter višji od otroka?

 V teh predprazničnih dneh, ko hodim po nakupovalnih središčih, grem po sina v šolo, klepetam s prijateljicami, ki imajo otroke v vrtcih, praktično na vsakem koraku poslušam starše, učitelje, babice, dedke in ostale pomembne odrasle, kako kot orožje proti malim nadobudnežem, ki v veselem pričakovanju ne morejo nadzirati svojih prekipevajočih čustev, uporabljajo tisto daleč najbolj obrabljeno decembrsko frazo: "Če ne boš priden, ti Dedek Mraz (ali pa Božiček, tisti ki pač v nekem okolju nosi darila) ne bo nič prinesel".

Puščanje dojenčkov, da jokajo, dokler ne zaspijo, je praksa izpred stoletij, ki izvira iz prepričanja, da se majhnih otrok zaradi nevarnosti prenosa nalezljivih bolezni ne sme preveč pogosto dotikati.

Večina tistih, ki so postali starši do 70-ih oz. 80-ih let minulega stoletja, je bila vzgajana s t.i. »apostolsko avtoriteto«. Starši so bili kot »apostoli«, ki so narekovali pravila oziroma norme, po katerih smo se morali otroci ravnati, pa čeprav se sami teh načel niso držali. Zato se je taki vzgoji tudi reklo »apostolska vzgoja«. Pri taki vzgoji otrok ne ponotranji moralnih vrednot, temveč se po njih ravna samo takrat, ko je starš zraven, ker sicer sledi kazen. Tovrsten vzgojni je poln etiket kot so: nesramen, neroden, nemaren, priden, poreden, len, nagajiv itd., ki otrokovo življenje zelo negativno zaznamujejo. Otrok, ki je vzgajan na ta način, razvije prepričanje: »Tak kot sem, nisem o.k.« In to globoko zasidrano, boleče prepričanje je pripeljalo do mnogih sodobnih vzgojnih teorij in pristopov, med katerimi pa mnogi niso v korist zdravemu razvoju otrok v odgovorne in zanesljive ter zadovoljne odrasle osebe, saj delujejo prav tako (morda celo še bolj) škodljivo kot metode »apostolske vzgoje«.

Novo šolsko leto je pred vrati, to pa je tako kot pred skokom v novo leto navadno čas, ko radi naredimo kakšen sklep, s katerim naj bi dogajanje v prihajajočem novem obdobju izboljšali. Če smo bili v prejšnjem šolskem letu nezadovoljni z uspehom naših otrok, starši pogosto rečemo: »Samo da ne bo kot lani«. Kar je zelo narobe. Ta stavek je zelo destruktiven za vse, ki 1. septembra začenjajo novo šolsko leto. Raje recimo: »Letos bo drugače!«. Pa poglejmo, zakaj.Ko govorimo o dobri, pozitivni komunikaciji, je vedno težko razložiti, kako naj bi ta potekala. Eden glavnih nasvetov je, da se za začetek vsaj en dan izogibamo besedice »NE«. Ampak kako to storiti? Kako naj potem povemo, kaj ne želimo, da nekdo naredi ali počne? Bravo! Točno za to gre: Tega preprosto ne počnemo, ampak namesto tega cel dan govorimo, kaj želimo, da nekdo počne ali stori.

Najnovejša ameriška študija potrjuje tisto, kar izkušeni NLP Kovči (poznavalci in izvajalci tehnike nevro-lingvističnega programiranja) vedo že dolgo časa: da otroci postanejo točno takšni, kakršni jim govorimo, da so, pa če to delamo namerno ali povsem podzavestno oz. bolj za šalo kot zares. Imenovanje otroka z negativnimi oznakami torej močno poveča možnosti, da otrok res začne poosebljati etiketo, ki smo mu jo nalepili.