Novo šolsko leto je pred vrati, to pa je tako kot pred skokom v novo leto navadno čas, ko radi naredimo kakšen sklep, s katerim naj bi dogajanje v prihajajočem novem obdobju izboljšali. Če smo bili v prejšnjem šolskem letu nezadovoljni z uspehom naših otrok, starši pogosto rečemo: »Samo da ne bo kot lani«. Kar je zelo narobe. Ta stavek je zelo destruktiven za vse, ki 1. septembra začenjajo novo šolsko leto. Raje recimo: »Letos bo drugače!«. Pa poglejmo, zakaj.
Ko govorimo o dobri, pozitivni komunikaciji, je vedno težko razložiti, kako naj bi ta potekala. Eden glavnih nasvetov je, da se za začetek vsaj en dan izogibamo besedice »NE«. Ampak kako to storiti? Kako naj potem povemo, kaj ne želimo, da nekdo naredi ali počne? Bravo! Točno za to gre: Tega preprosto ne počnemo, ampak namesto tega cel dan govorimo, kaj želimo, da nekdo počne ali stori.
Poglejmo klasično komunikacijo nekoga, ki želi novo službo:
Jaz: Kakšno službo si pa želite?
Klient: Ne želim imeti takega šefa, kot ga imam sedaj.
Jaz: Kakšnega šefa si pa želite?
Klient: Ne želim, da je nesramen in žaljiv.
Jaz: Razumem vas in sedaj vem česa si ne želite. Če želiva pravilno postaviti cilj, pa mi morate povedati, česa si želite.
Klient: Hmmm……… ja o tem pa nisem nikoli razmišljal. Pač ne to, kar je sedaj.
To je klasična komunikacija med coachem in klientom, ko ta prvič pride k nam.
Naša komunikacija z otrokom od vsega začetka poteka na ravni NE-jev namesto DA-jev. Oziroma kaj kot starši ne želimo, namesto da povemo otroku, kaj si želimo. In ker otroku od rojstva ne dajemo vzgleda, kako se pozitivno komunicira, se otrok tega načina komunikacije nima kje naučit. In tako tudi kot odrasla oseba ne zna izražati svojih želja. Ne samo, da jih ne zna ubesedit, ampak o njih sploh ne razmišlja na pozitiven način.
A ko to ozavestimo in našo komunikacijo spremenimo, se začnejo dogajati čudeži. To potrdijo prav vsi, ki so poskusili in dovolili, da je ta način postal vsakdanji del komunikacije. Z nenehno uporabo stavkov s prepovedmi otroka namreč ne usmerimo, kaj naj naredi, mu ne damo navodil. Kako pa naj otrok sploh ve, kaj naj bi naredil namesto tega, česar ne sme? Z razlago, kaj je naredil narobe oz. česa ne sme narediti, samo utrjujemo negativno situacijo in čustva povezana z njo ter tudi nizko samopodobo otroka, ki izvira iz povsem nerealnih otrokovih predstav, da bi to moral že "apriori" vedeti. S pozitivnimi navodili preobrnimo pozornost na tisto, kar želimo, in otrok se bo počasi naučil reševati izzive kreativno.
Druga plat zgodbe stavka »da ne bo kot lani« pa izvira iz čistega poznavanja delovanja možganov. Če želimo, da je nekdo pri nečemu uspešen, potem se izogibajmo besedice NE, ker jo možgani v stavku ne slišijo. Iz te zakonitosti delovanja možganov izhajajo tudi zanimivi pregovori, med katerimi je najbolje poznan »zarečenega kruha se največ poje«.
Druga še pomembnejša karakteristika možganov pa je ta, da lahko nekaj opravimo res dobro le, če sta naši leva in desna možganska polovica dobro povezani in integrirani, za kar pa potrebujejo pozitivno spodbudo in ne izpostavljenosti nenehnim grožnjam. Grožnja žal pripelje do strahu, ki pa povzroči vklop t.i. »reptilnih« možganov. To je tisti del možganov, ki skrbi za preživetje ob velikih nevarnostih in ki v telesu povzroči tudi močno negativno hormonsko spremembo. Ob tem pa »reptilni« možgani izklopijo vse ostale »nepotrebne« funkcije, kot so kreativno mišljenje, reševanje težav, empatija... Če je torej človek v nenehni pripravljenosti na beg ali boj, je torej zelo nepripravljen za učenje in dojemanje.
Če torej pogledamo širšo zgodbo, je ključnega pomena, da se naučimo tako z otroki kot tudi z odraslimi komunicirati s pozitivnimi navodili in z namenom, da človeka obdržimo v dobrem stanju. Na ta način tudi sami začenjamo pozorno spreminjati našo komunikacijo z okoljem in urimo naše možgane, ki imajo k sreči to kapaciteto, da se celo življenje spreminjajo in torej tudi izboljšujejo.
Naslednjič torej, preden odprete usta, ko želite dati navodilo, pomislite: POZITIVNO, SPOŠTLJIVO in Z DOBRIM NAMENOM!
Leja Mahnič
Add comment
Comments