Najnovejša ameriška študija potrjuje tisto, kar izkušeni NLP Kovči (poznavalci in izvajalci tehnike nevro-lingvističnega programiranja) vedo že dolgo časa: da otroci postanejo točno takšni, kakršni jim govorimo, da so, pa če to delamo namerno ali povsem podzavestno oz. bolj za šalo kot zares. Imenovanje otroka z negativnimi oznakami torej močno poveča možnosti, da otrok res začne poosebljati etiketo, ki smo mu jo nalepili.
V skladu s študijo, ki so jo izvedli psihologi na ameriški univerzi UCLA, so deklice, ki so jih sorodniki, prijatelji in sošolci v otroštvu označevali za 'debele', v odrasli dobi veliko pogosteje imele težave s telesno težo, kot tiste, ki jim tovrstnih etiket niso nalepili, pa čeprav so imele prav tako nekoliko večjo težo od drugih deklic enake starosti. Še več, po trditvah A. Janet Tomiyama, ki se je podrobno ukvarjala z raziskavo, so deklice, ki so pogosteje slišale oznako 'debele' oz. jih je kot take označilo več različnih ljudi, v odrasli dobi pridobile več odvečne teže, kot tiste, katere so etiketirali redkeje. Postale so dobesedno tisto, za kar so jih označili že kot majhne punčke: debele. Po mnenju enega od avtorjev študije naj bi negativne asociacije povzročile t.i. 'stigmo debelosti', označene deklice pa so se podzavestno začele obnašati tako, da je stigma dejansko prišla do izraza.
Zapomnite si: Otroci v življenju postanejo poosebljenje negativnih sporočil, ki jim jih dajemo. Ta fenomen deluje na dveh ravneh: fizičnem in psihološkem. Prenajedanje je njegova fizična manifestacija, veliko pogosteje gre za psihološke. Če otroka nenehno kritiziramo v slogu: "Ti si zguba!", "Nič ne narediš tako, kot je treba!", "Ne držiš se pravil, zato se nihče noče igrati s tabo!", "Itak ti ne bo uspelo, tako kot vedno!", "Sami problemi so s tabo!", "Nikoli ne poslušaš!", se bodo vsi ti stavki eventuelno uresničili. Zakaj? Ker otroci nimajo psihičnih in čustvenih sposobnosti, da bi zavrnili negativna sporočila. So kot gobe, ki vsrkajo vse, kar jim okolica govori in kaže. In ker so inteligentne gobe, vsako sporočilo iz okolja tudi udejanjijo - kakršnokoli že to je. Stavki staršev pa so za male otroške možgane kot hipnotične indukcije.
Predstavljajte si: Ko se rodite, ne veste, kdo ste. Vaše delo v otroštvu je, da se to naučite, ter da se vedete v skladu z naučenim. Ko rastete in se razvijate, se zanašate na starše in skrbnike ter ostale pomembne odrasle v okolju, da vas naučijo, kdo ste in kako naj bi se vedli. Vaše zaupanje je popolno. In ko dobite negativna sporočila, ste prepričani, da so ta resnična. Ko vam rečejo, da ste "zguba", to verjamete in se vedete v skladu s to oznako. Ko vam rečejo, da ste "nemogoč otrok", se obnašate kot nemogoč otrok. In bolj kot ubogate negativne sugestije vaših staršev, več negativnih sporočil dobivate - ta pa le potrjujejo, da so v bistvu vsa ta sporočila resnična. Padete v začarani krog, iz katerega je težko najti pot ven.
In potem se zgodi nekaj fascinantnega: Mnogo otrok se relativno zgodaj upre negativnostim, saj so te nenehen vir bolečine. Zato se otroci že v precej rosnih letih odločijo postaviti po robu nenehnim etiketiranjem in staršem ter drugim odraslim hočejo pokazati, kako zelo neresnične so njihove trditve. S tem želijo ustvariti svojo življenjsko pot, povsem drugačno od tiste, h kateri so jih vodila negativna etiketiranja odraslih, in če so dovolj močni, upornost lahko pripelje do uspehov v 20-ih in 30-ih letih, ki ustvarijo trdne temelje za vse življenje. A pozor - vsak tak otrok je okužen z virusi samokritike, dvomov in strahov. Ta sporočila še vedno delujejo v njegovi psihi. Je že res, da se jim je uprl, a ni jih povsem premagal. Na nekem nivoju vsak tak otrok še vedno verjame oz. se boji, da so ta sporočila resnična. Na nekem nivoju je otrokova želja, da bi verjel in ustrezal željam oz. sporočilom staršev, lepilo, ki ne popusti. Kritikerski glas nenehno šepeta: "Zguba si!", "Ne bo ti uspelo!", "Lažeš si!", "Nihče te nima rad!"
Zato se pri naslavljanju našega ali kateregakoli otroka, s katerim pridemo v stik, izogibajmo vsakršnih negativnih oznak, ki bi otroku dajala napačna sporočila. Dajmo našim otrokom sporočila, ki bodo gradila njihovo pozitivno samopodobo, da bodo zrasli v zadovoljne, uspešne in srečne odrasle.
In tudi če ste morda do sedaj že naredili kakšno napako se zavedajte, da se vse da popravit. Nikoli ni prepozno. Samo odločiti se moramo in poiskati pomoč, ter se odučiti in naučiti nekaj novega.
Leja Mahnič
Add comment
Comments