Puščanje dojenčkov, da jokajo, dokler ne zaspijo, je praksa izpred stoletij, ki izvira iz prepričanja, da se majhnih otrok zaradi nevarnosti prenosa nalezljivih bolezni ne sme preveč pogosto dotikati.
Ko je umrljivost dojenčkov zaradi bolezni počasi začela upadati in ni bilo več kredibilnega razloga, zakaj bi se odrasli distancirali od njih, so se navade začele počasi spreminjati. A potem se je leta 1928 pojavil psiholog John Watson, ki se je lotil prave vojne proti izražanju naklonjenosti in čustev otrokom. Po njegovem prepričanju bi vzgoja otrok morala temeljiti na mehanicistični paradigmi - torej dajanju navodil, hranjenu, nudenju ostalih osnovnih potrebščin in izobraževanju. Preveč materinske ljubezni naj bi otrokom škodilo, zaradi nje naj bi ti zrasli v odvisne in šibke odrasle, zato jo je močno odsvetoval.
In ker je bilo 20. stoletje čas, ko se v t.i. 'znanstvena dognanja' ni smelo podvomiti, pa čeprav ni bilo nobenih dokazov, ki bi utemeljevala njihovo resničnost, so se vzgojni prijemi, v skladu s katerimi naj bi bil otrok prej stvar kot oseba, ohranili dolga desetletja. Pravzaprav vam nekateri starši in stari starši še danes hitro postrežejo z nasvetom, da pustite otroka jokati v posteljici ali stolčku, dokler se ne utrudi in zaspi, kar ni tako daleč od ameriških vladnih priporočil iz sredine 20. stoletja, ki so starše učila, da jim otrok ne sme biti v napoto in se mu ni treba preveč posvečati, saj lahko pri rosnih šestih mesecih sam mirno čaka v lupinici.
Tovrstna prepričanja se seveda nikakor ne skladajo z najnovejšimi raziskavami možganov otrok, ki le potrjujejo tisto, kar so naši davni predniki vedeli instinktivno: če pustimo dojenčke v stresu, lahko dolgoročno poškodujemo njihove sposobnosti povezovanja in navezovanja stikov. Dandanes vemo, da dojenčki, ki jih starši pustijo jokati, dokler od utrujenosti ne zaspijo, zrastejo v manj inteligentne, bolehne, prestrašene, nesamozavestne, samotarske in odtujene osebe, ki svoje travme prenašajo naprej na naslednje generacije.
Dejstvo je, da sta otrok in mama prvih šest mesecev močno povezana - tako zelo, da je od te vezi odvisno ne le njuno počutje, ampak tudi zdravje. Dojenčki za rast in razvoj potrebujejo telesni stik. Njihova telesa se ne razvijajo pravilno, če niso v fizičnem stiku z mamo oz. skrbnikom. In če jokajo, nam nekaj sporočajo - lahko da so lačni, žejni, utrujeni, jih nekaj boli...
Če jih pustimo jokati, je to za tako drobcen organizem hud stres - kortizol, ki se v takem stanju v večjih količinah sprošča v organizmu, pa poškoduje živčne prenašalce in sinapse v možganih, ki so šele v fazi razvoja. Posledice nepravilnega razvoja sinaptičnih povezav v možganih niso vidne takoj, a se pokažejo z leti v obliki različnih vedenjskih, čustvenih pa tudi povsem fizičnih motenj.
Prvo leto življenja je poleg tega tudi obdobje, ko dojenček razvija občutek zaupanja do sveta okoli sebe in do sebe. Če dojenček dobi, kar potrebuje, brez da bi bil izpostavljen stresu, potem zraste v samozavestno osebo, ki zna graditi in ohranjati zdrave medosebne odnose, saj sebe dojema kot pozitiven subjekt, ki je sposoben poskrbeti zase. Če pa dojenčkove potrebe ignoriramo ali spregledamo, potem je svet za tako osebo nekaj negotovega, večna grožnja, samozaupanje je spodkopano, taki ljudje pa lahko vse življenje iščejo nekaj, s čimer bi zapolnili notranjo praznino.
Zaznavanje dojenčkovih potreb in odzivnost nanje je torej ključno za to, v kakšno odraslo osebo bo otrok zrasel. Bo inteligenten, poln empatije za druge in odgovoren do družbe. Ali pa bo agresiven, depresiven, destruktiven in apatičen.
Add comment
Comments