Katera je prva misel, ki vam pade na pamet, ko svojega triletnika najdete na tleh v kuhinji, kako pretaka vodo iz ene posode v drugo, zraven so že razmočeni kosmiči in njegove že napol mokre plišaste igrače? Je vaša reakcija: Ojooojjjj, kaj počneš? Vse si zmočil! Pa igrače!!!!! Kosmiče bom morala vrči v smeti!!! In to vse z privzdignjenim glasom? In to vse stoje tako, da ste za več kot meter višji od otroka?
Razmislimo: kolikokrat na otrokovo ravnanje odreagiramo z negativnimi mislimi? To pomeni, da so naši odzivi na podlagi misli, da otrokovo vedenje izvira iz negativnih namenov oziroma motivov. Pa mislite, da ima otrok res polno negativnih lastnosti in misli? Da to počne zanalašč, da bi nas jezil? Če pomislimo tako brez čustvene vpletenosti, se nad našimi mislimi zgrozimo. Seveda otrok ni naredil nekaj iz slabega namena ali zlobe.
Zapomnimo si, da prevečkrat z nepremišljenimi dejanji otroku damo sporočilo, da dela vse narobe, da je neumen, da zanalašč nagaja, da bi nas jezil… Kar pa je daleč od resnice.
Kaj pa je resnica? Kaj je počel otrok v kuhinji? Preštejmo do deset in poiščimo vsaj eno pozitivno misel glede tega, kar počne. Umirimo se in poiščimo svojo pozitivno naravnanost do otroka, ki je dober. Spustimo k njemu na tla, poiščimo očesni stik in ga povprašajmo, kaj počne.
Če bi storili to, bi izvedeli marsikaj, kar ne bomo sicer nikoli, če se bomo na vsa njegova dejanja odzvali razburjeno in zgolj z namenom, da bi početje prekinili. Pravzaprav izgubljamo stik z otrokom in to le zato, ker so naši možgani obrnjeni v negativno. Kritika to povzroči. Ampak o tem drugič.
Vrnimo se v položaj, ko sedimo na tleh ob otroku in ima ta možnost razložiti, da pripravlja zajtrk za svojega medveda in veverico. Da je skoraj že vse pripravljeno in nam celo ponudi, če bomo skodelico. Tako imamo možnost ugotoviti, da otrok spremlja in ceni našo pripravo zajtrka zanj. Da se je naučil in to zdaj zna tudi on. Da je skrben otrok, ki poskrbi, da drugi niso lačni…
Nato skozi igro in pogovor na miren način lahko otroku razložimo, da je to prava hrana. Mu svetujemo, iz česa lahko naslednjič pripravi hrano za igrače: plastelina ali mase za oblikovanje, lahko pa mu pripravimo slano testo. Tako postanemo pravi vodje in s svojim vzorom in odličnim stikom z otrokom poskrbimo, da njegova integriteta ostane nepoškodovana in tako lahko zraste v funkcionalnega odraslega, ki bo s svojimi otroci ravnal nežno in spoštljivo. Pa tudi z drugimi odraslimi.
Add comment
Comments